V tem članku je objavljena medijsko zelo znana zgodba o Betty in Barneyu Hill, ameriškima zakoncema, ki so ju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (19/20.6.1961) ugrabili nezemljani. Zgodba je še danes zelo odmevna, ker so Betty nezemljani pokazali karto sistema, s katerega prihajajo, kar je pod hipnozo tudi zelo natančno narisala in šele slabo desetletje zatem, ko so z novejšimi teleskopi odkrili še 3 planete, so ugotovili, da je njena skica dvo-zvezdni sistem Zeta Reticuli 1 in Zeta Reticuli 2, česar takrat ni upala vedeti. Zanimivo je tudi to, da sta ta dva ugrabljenca prva opisala nezemljane greje – vrsta nezemljanov, ki jih danes vsi poznamo in so že prava blagovna znamka.

 

Ko sem bil še mlad fant, so se ljudje pogovarjali o letečih krožnikih le, ko so si ogledali kakšen film ali videli epizodo serij Twilight Zone (Zona somraka) oz. Science Fiction Theater. Nekega jutra pa, ko sem brskal po našem lokalnem časopisu, sem opazil tri strani dolgo zgodbo z naslovom »Par iz New Hampshira srečal NLP« (New Hampshire Couple Encounters UFO). Verjetno je nepotrebno reči, da sem bil šokiran, kajti v časopisu našega malega mesta, le nisi videl takšnih tem.
Ko sem začel brati članek, sem bil zbegan, ko sem videl, da sta ta dva človeka trdila, da so ju ugrabili nezemljani in ju odpeljali v notranjost plovila. Takrat je bilo to dovolj zame: »Je to kakšne vrste šala?«
Mislil sem, da je to to, vendar sem se motil. Kmalu je zgodba zaokrožila po celi državi in še celo danes se to šteje, kot eden najbolj verjetnih in sigurno najbolj raziskanih NLP primerov, če izvzamemo dogodek v Roswellu*. Nekako se mi je še zdelo mogoče, da bi lahko kdo videl NLP, da bi pa koga vzeli na krov - niti pod razno.
*dogodek v Roswellu (http://justa4t.ueuo.com/ufo/ar_0002-Roswell.htm)
Leta 1961, je imel afro-američan Barney Hill, ki je delal na pošti, 39 let, njegova žena Betty pa je bila 41 letna belopolta gospa z magisterijem, ki je bila socialna inšpektorica na oddelku za otroke. Dejstvo, da sta bila zakonca Hill rasno mešani zakon, so nekateri izkoristili in trdili, da je bil Barney pod stresom, ker se je moral v javnosti spoprijemati s posmehovanjem in rasističnimi opazkami, kajti mešanih zakonov v začetku šestdesetih let niso še tako odprto sprejemali kot danes.
Pri mojem raziskovanju življenja gospoda Hilla, ne morem najti nobenega razloga, ki bi lahko potrdil, da je bil stres vzrok, da je prišel na plan s tako neverjetno zgodbo. Kar je sledilo po tem, ko sta zakonca šla v javnost s tem, je bilo mnogo bolj stresno za njega, kot pa katerakoli rasistična opazka, ki jo je prej slišal.
Zgodba Betty in Barney-a Hill se začne Septembra 1961, v zvezni državi New Hampshire. Barney je malo pred tem dobil čir in zato sta se skupaj z ženo odpravila na kratke počitnice v Kanado. Obiskala sta Niagarske slapove in Montreal ter se, 19. septembra, začela vračati nazaj domov, v Portsmouth. Noč je bila jasna in polmesec je sijal na zelo gozdnato pokrajino, ki obkroža avtocesto »US Route 3« v centralnem predelu New Hampshira.
Približno četrt čez 10. uro zvečer, 5 km južno od mesta Lancaster, je Barney na nebu opazil nekaj, kar je izgledalo kot zelo svetla zvezda oz planet in je med gibanjem spreminjalo smeri. Za ta objekt je povedal še ženi in začela sta mu slediti.
Najprej sta mislila, da opazujeta letalo kako se pojavlja in izginja, ker so pogled ovirale drevesne veje. Barney je navajal, da se je kasneje poskušal sam sebe prepričati, da je bil objekt, ki sta ga opazovala, letalo, Betty pa je razmišljala, da mora biti nekaj drugega – neke vrste neznano plovilo.
Ko sta nadaljevala pot proti Flumu, severno od North Woodstocka, se je začel objekt premikati nenavadno.
Ko sta prišla do kraja Indian Head, je Barney ustavil avtomobil, da bi si ogledal predmet na nebu z daljnogledom. Videl je večbarvne luči in več vrst oken na ravnem objektu, za katerega je izgledalo, da se premika proti njima. Ko se jima je objekt približal na kakšnih 100 metrov oddaljenosti, bi lahko videl potnike v njemu, vendar je, prestrašen, stekel nazaj do avta, kjer ga je čakala Betty. Skočila sta v avto in hitro odšla od tam. Kmalu zatem, sta dve uri njunega življenja odšli v pozabo.
Ko sta nadaljevala pot domov, nenavadnega plovila ni bilo več videti, čeprav sta slišala piskajoči zvok. Nato, ko sta drugič zaslišala piskanje, sta se zavedala, da sta bila nenadoma 55 kilometrov naprej od kraja, kjer sta bila minuto ali dve nazaj. Bila sta v Ashli.
Pot sta v tišini nadaljevala, prišla domov in šla v posteljo, kjer sta spala do naslednjega popoldneva. Ko je Betty vstala, je poklicala svojo sestro Janet in ji povedala, kaj se je zgodilo, ta pa ji je svetovala, naj pokliče bližnjo letalsko bazo (»Pease Air Force Base«) in prijavi dogodek.
Ko je dogodek prijavila, je govorila z majorjem Paul W. Henderson-om, ki je Betty povedal: »NLP je zaznal tudi naš radar«. Tukaj je potrebno tudi omeniti, da je Barney nasprotoval prijavi videnja v bazo, v upanju, da bo stvar poniknila v pozabo.
Takrat se niti Betty, niti Barney nista spominjala kakršnekoli ugrabitve. Kmalu pa, je Betty začenjala doživljati nočne more o tem, kako so njo in njenega moža odpeljali na krov nekakšnega plovila, proti njihovi volji. V nekaj tednih je zgodba prišla do dveh novinarjev, ki sta s parom opravila razgovor in naredila natančen potek dogodkov tiste noči.
Novinarja sta ugotovila, da v njuni zgodbi manjkata dve uri, kljub upoštevanju postankov, ki sta jih naredila zase in za njunega psa, ki sta ga tudi vzela s seboj na potovanje.
Tukaj moram omeniti, da ta dva »novinarja«, ki sta omenjena v skoraj vsakem poročilu v incidentu (katerih je dobesedno na tisoče), nista bila nikjer imenovana oz vsaj jaz ne najdem njihovih imen. Vendar sta bila prisotna, ker je bil pri intervjuju udeležen tudi major MacDonald, nekdanji obveščevalni agent zračnih sil.
Kmalu zatem, ko so se Betty začele dogajati nočne more, je napisala pismo majorju Donaldu Kehoe, ki je zgodbo posredoval Walterju Webbu, ki je delal v »Hayden Planetarium«. Znanstvenik Webb je bil takrat svetovalec nacionalnega preiskovalnega odbora za zračne fenomene (»National Investigations Committee on Arial Phenomena« – NICAP). Kaj je naredil s tem poročilom, ni znano.
Major MacDonald pa je zakoncema Hill predlagal, da bi regresivna hipnoza lahko pomagala razrešiti uganko, kaj se jima je zgodilo v tistih dveh izgubljenih urah. Spomladi leta 1962 sta zakonca kontaktirala psihiatra in se pozanimala o hipnozi, vendar se takrat nista odločila za to možnost, vendar so Bettyne nočne more postajale čedalje hujše in stanje Barneyevega čira se je slabšalo in začel je trpeti za hipertenzijo.
Po stalnem izmikanju novinarjem in po tem, ko sta se podrobneje pozanimala o psihiatriji, sta se odločila, da se obrneta na znanega bostonskega psihiatra in nevrologa, dr. Benjamina Simona, ki je bil takrat eden najbolj spoštovanih zdravnikov na tem področju.
Po opravljenih začetih razgovorih, je bila prva diagnoza dr. Simona »sindrom straha« (anxiety syndrome), zaradi dogodkov, ki sta jih doživela v noči 19. septembra 1961. Njegov naslednji korak je bil, da izve, kaj so ti dogodki bili.
Metoda zdravljenja, za katero se je dr. Simon odločil za zakonca Hill, je bila regresivna hipnoza, kar je pomenilo, da pride s hipnozo do samega bistva njihovih problemov, ne glede na to, kakšni ti problemi so. Začel je z Barneyem, nato pa z istim postopkom še z Betty. Proces je bil počasen, vendar po šestih mesecih terapij, je bilo dr. Simonovo strokovno mnenje, da sta bila zakonca Hill tiste noči ugrabljena in vzeta na krov neznanega plovila.

Če koga bolj podrobno zanimajo terapije hipnoze, si lahko prebere njihove opise v odlični knjigi, v kateri je opisana celotna zgodba para Hill, »Interrupted Journey«, ki jo je napisal z nagrado nagrajeni preiskovalni avtor John G. Fuller. Njuna zgodba je bila vključena tudi v dvodelni članek v reviji »Look«, po njej pa so leta 1975 posneli tudi film televizijski »The UFO incident« (imdb), v katerem Betty igra Estelle Parsons, Barneya pa James Earl Jones.
Po mnogih terapijah z dr. Simonom, so postali očitni naslednji detajli. Zakonca sta se spominjala, da se je njihov avtomobil ustavil in nezemeljsko plovilo je pristalo na cesti pred njunim avtomobilom, tako da je zaprlo njihovo pot in jih nekako vleklo proti sebi. Odpeljana sta bila na krov plovila, kjer so ti nezemljani na njiju izvajali medicinske preglede in jima na koncu pod hipnozo naročili, da se ne spomnita nobenih detajlov tega dogodka.
Te subjekte sta Hillova opisala kot »…gologlava nezemeljska bitja, približno meter in pol visoka, s sivkasto kožno, glavo v obliki hruške in poševnimi mačjimi očmi«. To je bil PRVA omemba nezemljanov, ki jih danes imenujemo greji, njihova podoba pa je sinonim za nezemljane. Zakonca sta bila odpeljana na preglede v ločene sobe, postopki pa so vključevali tako telesne kot duševne teste.
Med testi so jima vzeli vzorce kože, las in nohtov, Betty je imela v popek vstavljeno daljšo iglo, za kar so ji povedali, da je test nosečnosti, Barnes pa je pod pritiskom povedal, da so mu vzeli tudi vzorec semena. Betty je izjavila, da so ji v zameno za njen obisk dali neke vrsto knjige, vendar so ji ta predmet kasneje vzeli nazaj.
Še eno čudno dejstvo povedano pod hipnozo je, da ti nezemljani niso imeli nikakršnega smisla za čas in barve, karkoli že to pomeni.
Nezemljani so bili videti začudeni, ko so videli, da se lahko Barneyevo zobovje (zobno protezo) odstrani in nadomesti z drugimi. Betty je vprašala enega izmed »ugrabiteljev«, od kje prihajajo in pokazali so ji zvezdno mapo, o kateri bom več napisal pozneje.
Po teh dogodkih, sta bila zakonca prepeljana nazaj v njihov avtomobil in zadnje kar se spominjata je bila oranžna svetloba, ki ji počasi izginila v nočno nebo. Pomembno je poudariti, da sta zakonca poskušala obdržati zgodbo izven javnosti, ampak je žal, netočna različica dogodkov, prišla v medije, tako da sta se pozneje odločila, da javno nastopita in povesta resnično zgodbo.
Dr. Simon je bil pod velikim pritiskom, ko je zaokrožila v medijih, tako se je odločil, da z dovoljenjem Hillovih objavi svoje mnenje in ugotovitve, ne da bi izkoriščal zgodbo za svojo reklamo, ampak da zmanjša vse negativne kritike, ki so obkrožale zgodbo. Ugotovil je tudi, da si zakonca zgodbe nista izmislila.
Za njuno doživetje sta v medijih zasledila tudi dva pomembna in ugledna strokovnjaka, prvi je bil dr. J. Allen Hynek, ki je bil takrat profesor astronomije na univerzi Northwestern, kasneje pa je postal svetovalec zračnih sil pri zračnih fenomenih. Drugi pa je bil Stanton T. Friedman, nuklearni fizik in edini ameriški znanstvenik, ki se je ukvarjal izključno s preučevanjem NLP fenomena (na justa.4t je z njim objavljen novejši intervju: http://justa4t.ueuo.com/ufo/ar_0032-Stanton-T-Friedman-Intervju)
Kot svetovalec pri Projektu Blue Book*, je kasneje dr Hynek izdal knjigo »The UFO experience«, v kateri je razpravljal tudi o primeru zakoncev Hill. Tukaj bom uporabil njegove besede: »Po ponavljajočih se hipnozah, sta samostojno povedala, kaj se naj bi zgodilo«.
*(Projekt Modra knjiga: http://justa4t.ueuo.com/ufo/ar_0001-Projekt-Bluebook.htm)
Zgodbi obeh zakoncev se ujemata v večini podrobnosti, čeprav nista bila v času terapij ne Betty in ne Barney seznanjena z potekom hipnoz, rezultate sta izvedela mnogo pozneje.
Pod hipnozo sta navedla, da sta bila na krov odpeljana ločeno, nezemljani so z njima lepo ravnali – lepše kot ljudje ravnajo z živalmi, ki jih uporabljajo za preizkuse, in da so jih izpustili, po tem, ko so jima pod hipnozo zapovedali, da se ne smeta o tem ničesar spominjat. Metodo njihovega izpusta lahko primerjamo z amnezijo, ki se jo lahko očitno »uniči« le z več zaporednimi hipnozami.
Dr. Stanton Friedman je preživel mnogo časa z zakoncema ter razpravljal o ugrabitvi, izjavil pa je tudi »z še tako veliko domišljije, ne more nihče, ki ju pozna, reči, da sta nora«. Še mnogi drugi znanstveniki in preiskovalci so se pogovarjali z zakoncema, nekateri s pomočjo hipnoze, vsi pa se strinjajo v eni stvari: Betty in Barney si zgodbe nista izmislila in dogodki, ki se jih spominjata so zasnovani na resničnih doživetjih. Vsekakor pa je to rasno mešan zakon, kar na žalost meče slabo luč na njiju, zaradi potencialnega pritiska, ki sta ga doživljala s strani družbe, moramo pa vedeti, da je imela Betty magisterij iz socialnega dela in da je bil Barney član komisije o državljanskih pravicah pri guvernerju države New Hampshire.
Vsi ki so ju poznali oz delali z njima, so ju spoštovali. Kakšno korist bi lahko imela od tega, da bi si ugrabitev izmislila, si ne morem predstavljati.
Čeprav so na veliko tako imenovanih ugrabljencev ljudje začeli gledati drugače in jih nekako izločili iz družbe, se to pri Hillovih ni zgodilo, še naprej sta ostala v istih službah in se družila z istimi ljudmi, kot pred tem.
Kot sem že prej omenil, so na krovu nezemljani Betty pokazali zvezdno mapo ter jo vprašali: »Kje je vaš planet na mapi?«, na kar je le skomignila in rekla: »Ne vem«.
Ogromno razprav in interpretacij je bilo o tej tako imenovani »zvezdni mapi«. Veliko razumevanje astronomije bi bilo potrebno, da bi lahko na nebu poiskali točke, ki jih je videla Betty. Jaz sigurno nisem usposobljen, da bi pisal o tem, lahko pa povem, katere so bolj razumne razlage, ki so jih dali strokovnjaki.
Betty je rekla, da je bila mapa,ki so ji jo pokazali, sestavljena in pik, različnih velikosti ter črt med njimi, v tri-dimenzionalni obliki.
Živo se še spomnim iz časov tega dogodka, ko znanstveniki niso mogli najti nobenega ozvezdja, ki bi ustrezal skici, ki jo je v hipnozi narisala Betty. Ampak vendarle je, približno 8 let kasneje, ko so prišli v uporabo močnejši teleskopi, nekaj znanstvenikov trdilo, da so našli ujemanje za njene trditve.
Marjorie Fish, učiteljica in amaterska astronominja iz Ohia, je bila očarana nad misterijem Bettyine zvezdne mape, ter se tako tudi sama vpletla v raziskovanje, ter se poleti leta 1969, sama pogovorila z njo. Barney Hill je umrl istega leta, malo pred tem, zaradi možganske krvavitve. Po dolgotrajnem razpravljanju Marjorie z Betty, pa je učiteljica dala naslednjo izjavo:
»4. avusta 1969, sem se o zvezdni karti pogovarjala z Betty, ki mi je razložila, da je karto narisala leta 1964, v stanju hipnoze. Karte se zavedno ne spominja, tako, da jo je narisala avtomatsko, kot jo je imela shranjeno v podzavesti. To je način, ko lahko dobimo potlačene ali pozabljene spomine na plano, ponavadi z neverjetno natančnostjo.
Betty je opisala karto kot tri-dimenzionalno, kot da bi gledala skozi okno.
Zvezde so bile obarvane in sijoče. Material s katerega je bila karta, ki so ji jo pokazali je bil raven in tanek in ni bilo videti nobenih opaznih lentikularnih linij, kot pri našem tri-dimenzionalni projekciji« (sliši se podobno kot hologram).
Betty se ni premikala, ko je gledala karto, tako, da ne moremo reči, če bi bil pogled z različnih kotov enak, ali pa bi se spreminjal in bil popolnoma 3D. Betty je še povedala, da je bila karta široka okrog 1 meter in velika dobre pol metra, z vzorcem, ki je prekrival večino nje.

Stala je približno meter proč od karte, spomni pa se še, da je bilo prikazanih še mnogo drugih zvezd, ampak da se je pod hipnozo uspela spomniti samo tega ozvezdja, ker so bile te pike povezane z črtami. Nikjer na tej karti ni bilo videti večje koncentracije zvezd, kar bi nakazovalo na Mlečno stezo, kar kaže na to, da so ji pokazali le njihovo lokalno ozvezdje.
Tri zvezde v sistemu, ki ga je narisala, niso bile odkrite do leta 1969. Noben astronom na Zemlji ni vedel za njihovo pozicijo leta '63.
Ampak vendarle jih je Betty Hill narisala v svojo zvezdno karto tega leta. Predem zaključim ta članek, bi rad poudaril, da so vse navedbe, ki sem jih napisal tukaj tudi preveril in ne le pobral s kakšne spletne strani oz tabloida. V tej zadevi opravljam samo vlogo reporterja in ne izražam svoje lastnega mnenja. Vse v tem članku so potrdili razni raziskovalci, znanstveniki, psihiatri itd.
Zaključil bom z naslednjimi stavki:
Astronomi na državni univerzi v Ohiu so s pomočjo računalnikov izračunali oddaljenost dvo-zvezdnega sistema Zeta Reticuli 1 in Zeta Reticuli 2 od našega sonca; 354 trilijonov kilometrov oz 37 svetlobnih let. Računalnik je prikazal zvezdni sistem, ki je identičen tistemu, ki ga je narisala Betty Hill

Astronomi na Ohio State University je računalnik jih je dala v točno na mesto, ki presegajo dvojni sistem zvezda Zeta Reticuli 1 in Zeta Reticuli 2 - 220 trillion miles, 37 svetlobnih let od Zemlje, pogled na naše Sonce. Računalnik s podvojeno praktično nobene spremembe, zemljevid Betty Hill.
Da je zgodba Betty in Barneya Hill zanimiva, je najmanj, kar lahko rečemo.
Vsi, ki so seznanjeni z detajli tega dogodka so še vedno začudeni; še vedno iščejo odgovore. Res težko je verjeti, da bi dva normalna človeka, ki se vozita proti domu, hkrati imela enako iluzijo. Ravno tako je skoraj neverjetno, da bi si dva človeka, ki so ju znanci spoštovali, vse skupaj izmislila. S kakšnim ciljem?
Sigurno nista iskala slave, saj je minilo okrog dve leti od dogodka, da sta se zakonca odločila, da bosta javno spregovorila o tem.
Ne smemo pa pozabiti na eno pomembno dejstvo: niti eden od strokovnjakov, ko so sodelovali v preiskavi, ni imel za povedati ničesar slabega o zakoncema Hill oz česarkoli v prid temu, da bi si zgodbo izmislila. 
Avtor: B. J. Booth

 

________________________________________________

Prevod, priredba in spremno besedilo: justa.4t

Objavljeno: september 2009

________________________________________________

Viri:
UFO casebook
En.Wikipedia.org
UFO Hunters s1e3
"Interrupted Journey," John G. Fuller