|
NLP članki & teorije // NLP fenomen v Sloveniji |
|
Kritias - Platonova pripoved o Atlantidi |
|
Povezave: |
|
O Atlantidi sta na justa.4t že 2 članka: Atlantida (http://justa4t.ueuo.com/ufo/ar_0009-Atlantida.htm) in Atlantidski prstan in kristali (http://justa4t.ueuo.com/ufo/ar_0010-Altantida-prstan-kristali.htm). Tukaj pa je objavljena Platonova pripoved, ki je eden prvih in najzaneslivejših virov o obstoju Atlantide. Grškemu filozofu Platonu, naj bi to zgodbo, pred 2600 leti, pripovedoval Solonov pravnuk Kritias; ta naj bi jo slišal od svojega pradeda, praded od svojega očeta, njemu pa naj bi jo povedal sam modrec Solon, in sicer tako, kot jo je slišal v templju staroegipčanske boginje Neit. Staroegipčanski svečeniki so trdili, da so v njihovi posesti celo zapisi, ki govorijo o zelo daljni zgodovini. Spodaj pa je objavljen še en zanimiv prispevek s teorijami o izgubljeni Atlantidi.
Kritias Solon je hotel slišati egipčanska izročila in mnenja egipčanskih svečenikov – modrecev o davno minulih dobah in s tem namenom je začel sogovornikom iz svetišča boginje Neith pripovedovati legendo o Foroneju, o katerem so Grki trdili, da je bil prvi človek na Zemlji, o potopu in o tistih, ki so ga preživeli. Svečeniki so ga pazljivo poslušali. Ko je končal svojo pripoved, je vstal Sonchis, najstarejši med njimi, in spregovoril: »O Solon, Solon! Vi, Grki, ste še vedno otroci. Starih Grkov ni!« »Kako?!« je užaljeno vprašal Solon. »Kaj želiš povedati s temi besedami?« Stari svečenik je dvignil roko v višino prsi in dejal: »Vi Grki ste mladi po duhu, ker ne posedujete dovolj starih izkustev in tradicij. Razlog temu je sledeč: ljudje so pretrpeli mnoga uničenja na različne načine in mnoga uničenja se bodo še zgodila v prihodnosti; največ uničenj bosta povzročila voda in ogenj, na tisoče manjših vzrokov pa bo povzročilo celo vrsto manjših uničenj. Izročilo, ki ga delite še z drugimi narodi, pravi, da je Faeton, sin Sonca, vse zažgal na Zemlji, ko je vpregel očetov voz, s katerim ga je zadel blisk. O tem se govori tako, kot o nečem, kar ima videz pravljice. Toda resnica, ki se skriva v tej pripovedi, je, da je prišlo do nenadne spremembe v kroženju zvezd okoli Zemlje. Mnoga uničenja na Zemlji, ki jih je povzročil ogenj, so se zgodila med dolgimi časovnimi razdobji. Ob takšnih nesrečah je povsem naravno, da je večji del umrlih in ponesrečenih med tistimi, ki živijo v planinah ali na suhih visokih planotah, kot tistimi, ki živijo ob rekah ali na obalah morij in jezer. Za nas je Nil, tako kot tudi ob vseh drugih priložnostih, rešitelj. Z vsako svojo poplavo obnavlja življenje. Toda ko se bogovi odločijo očistiti Zemljo s poplavami, preživijo pastirji, kravarji in ovčarji na planinah, ljudi pa, ki živijo ob vodah, pobesneli hudourniki odnašajo v morja. Ampak v naši deželi voda nikoli ne prihaja na polja od zgoraj; nasprotno, narava je tako uredila, da vse prihaja od spodaj. Prav to je razlog, da se šteje vse, kar se je pri nas ohranilo, za najstarejše na svetu. Število prebivalstva se vsepovsod povečuje v manjši ali večji meri, kar je odvisno od toplote in mraza, toda tisto najlepše, veliko in pomembno, ki se dogaja pri vas ali pri nas ali na kakšnem drugem kraju na Zemlji, se zapisuje v svetiščih in ostaja v tistem zapovrstju, kakor priteka znanje. Vendar tako vi, Grki, kot druga ljudstva šele od nedavnega zapisujete dogodke; in ko mine določeno število let, se nebo ponovno odpre in poplave kot bolezen ponovno odnesejo s seboj vse. Med vami pustijo živeti samo nevedne in neizobražene. Tako ste ponovno mladi, kot ste to bili na začetku, ker se ne zavedate, kaj se je tukaj ali pri vas z vašimi predniki dogajalo v starih časih. Najmanj, kar lahko pripomnim k tvoji pripovedi je, da se vse, kar si povedal o izročilu svojega naroda, prav malo razlikuje od pravljic za otroke, o Solon. V svojih izročilih hranite predvsem spomin na en in po vašem mišljenju edini potop na Zemlji, čeprav je bilo že veliko potopov pred tem, poleg tega pa tudi ne veste, da je najboljši in najlepši človeški rod, iz katerega izhajaš tudi ti in drugi Atenci, živel prav v vaši deželi. Vse to vam je neznano, ker preživele generacije niso pustile nobenih zapisov. Nekoč je, Solon, deželo, ki je danes naseljena z Atenci, prav tako uničila voda. Država je imela odlično in močno vojaško ureditev in najbolj poštene zakone. Za to državo so menili, da nastajajo v njej najlepše umetnine in da ima najpopolnejšo ustavo, za katero smo kdajkoli slišali. Torej, imeli ste dobre zakone in še več: imeli ste enkratno ureditev in prav zaradi tega ste imeli prednost pred drugimi ljudmi, kar se tudi spodobi za potomce in ljubljence bogov. Mnoga vaša prečudovita dela so shranjena v vaših zapisih. Med njimi še posebno izstopajo z vso svojo veličino in pomembnostjo nekateri zapisi, ki poudarjajo dogodek iz davne preteklosti. Zapisi nas obveščajo, kako je vaša stara država nekoč premagala neko veliko vojaško silo, ki je prodirala iz smeri Atlantskega oceana z namenom, da si iz objestnosti podredi celo Evropo in Azijo. V tistih časih se je dalo brez težav pluti po morju. Z druge strani morske ožine, ki jo vi imenujete Herkulesovi stebri, se je nahajal otok, večji od Libije in Azije skupaj. Z njega si z lahkoto prišel na druge otoke, od tam pa na kopnino, ki se je nahajala za njimi. V notranjosti otoka je bilo mesto, o katerem bom pripovedoval, in spominjalo je na zaliv z ozkim vhodom. Morje v mestu bi po pravici lahko imenovali morje, zemljo, ki ga je obkrožala, pa celino. Mesto na tem otoku je bilo Atlantida, veliko, občudovanja vredno kraljestvo, ki je imelo v lasti tudi druge dele otoka. Iz tega otoka je Atlantida vladala Libiji do Egipta in Evropi do Tirenije. Združene atlantidske vojaške sile so hotele z enim samim pohodom zavzeti in pokoriti vašo in našo deželo. Moč vaše dežele, o Solon, je takrat izstopala od drugih dežel predvsem zaradi hrabrosti in odločnosti vaših vojščakov. Grki so z hrabrostjo in drugimi spretnostmi bili nad drugimi narodi in so se postavili na čelo vseh evropskih ljudstev, da se branijo pred vsiljivcem, kasneje pa, ko so narodi Evrope drug za drugim propadli, so ostali sami in prišli v veliko nevarnost. Čeprav vojaško šibki, so premagali sovražnika in slavili zmago in ne samo, da so osvobodili tiste, ki so se še upirali sovražniku, temveč so širokosrčno vrnili prostost vsem tistim, ki so živeli znotraj Herkulesovih stebrov. Toda prišli so strašni potresi in poplave in ves cvet vašega ljudstva je izginil v valovih, otok Atlantido pa je na podoben način pogoltnilo morje. Izginil je v enem samem dnevu in eni sami noči.
_____________________________________ Objavljeno: november 2009 Viri: - Mohorič, Ivan - Tihi šepet davnine (Tehnika v legendah / Kako brati med vrsticami) - Muževič, Boris - Pozabljeni svetovi, 1996
|
|
V današnjem vedežu se bomo lotili skrivnosti, ki že vse od prve omembe v Platonovih dialogih Timaios in Kritias buri domišljijo ljudi. Govora bo seveda o znameniti Atlantidi, otoku, ki naj bi že pred tisočletji dosegel visoko stopnjo civilizacije. Za osnovo tega vedeža sem vzel dva prevoda Kritiasa in Timaiosa v angleščino (neposrednih slovenskih prevodov žal nisem našel, oziroma jih še ni), katerih točnost sem na pomembnejših delih preveril še s samostojnim prevodom s pomočjo slovarja, poleg tega pa sem uporabil še nekaj knjig in internetnih strani, ki opisujejo različne teorije o Atlantidi.
Prvič je Atlantida bežno omenjena v dialogu Timaios, ko Platon s pomočjo svojega lika Kritiasa načne idejo o idealni državi (glej Platonovo knjigo Država, ki je bila večkrat prevedena tudi v slovenščino). V dialogu je zapisano, da je Solon od egipčanskih duhovnikov izvedel za vojno, ki naj bi se bila med deželami izven in znotraj Heraklejevih stebrov in katerih glavna akterja naj bi bila mogočna Atlantida in hrabri predniki Atencev. Atlantida je tu opisana kot otok, velik kot Libija (severna Afrika) in Azija (Mala Azija in deli Perzije) skupaj, z nje pa naj bi bilo mogoče doseči druge otoke in preko njih pravi kontinent. Tu se Platon nato oddalji od zgodbe in Atlantide v Timaiosu več ne omenja. Kasnejši dialog Kritias Atlantido opisuje mnogo obširneje. Otok je tako predstavljen kot posestvo boga Poseidona (za nepoznavalce grški bog morja). Ko se je ta zaljubil v smrtnico Kleito, je zanjo zgradil prebivališče na vrhu hriba blizu sredine otoka in ga obkrožil z tremi obroči vode in dvema obročema zemlje, da bi jo tako zaščitil. Kleito naj bi kasneje rodila pet parov dvojčkov, ki so postali prvi vladarji Atlantide, tako da so si ga razdelili na pet enakomernih delov, najstarejši Atlas, ki je dobil srednji hrib in okolico, pa je postal njihov vrhovni kralj. Na vrhu osrednjega griča je bil v čast Poseidonu zgrajen veličasten tempelj, v katerem naj bi stal ogromen zlat kip boga morja na bojnem vozu, ki so ga vlekli krilati konji. V tem templju naj bi kralji sprejemali zakone, se odločali o pomembnih stvareh in izkazovali čast svojemu božjemu zaščitniku. Prvi vodni obroč okrog griča je bil širok 1 stadij (okrog 185 metrov), za njim obroč zemlje in vode, vsak širine 2 stadija in na koncu še obroč zemlje in vode, vsak širine 3 stadije. Vodne obroče so prebivalci povezali s kanalom, ki so ga izkopali z juga iz približno 9 km oddaljenega morja. Zunaj največjega obroča okoli templja je stalo mesto Atlantida, ki se je raztezalo v krogu približno 11,7 km. To je bilo gosto poseljeno območje, kjer je živela večina prebivalstva. Zunaj mestnega obzidja se je raztezala rodovitna planjava, velika 3000 x 1000 stadijev (555 x 185 km, za primerjavo, to je območje približno velikosti Kube), okrog katere je bil speljan še en kanal, ki so ga uporabljali za zbiranje vode iz rek in potokov z gora. Ta voda je bila nato uporabljena za namakanje , ki je omogočalo dve žetvi na leto. Na severu so Atlantido omejevale veličastne gore, posute z vasicami, rečicami in jezeri. Te gore so tudi ščitile otok pred mrzlim severnim vetrom in tako ohranjale blago klimo. Vsepovsod je bilo najti raznovrstno rastlinje in živali, med drugim celo slone. Platon trdi, da so prebivalci Atlantide več generacij živeli mirno, enostavno življenje. A moč in pohlep sta jih počasi premamila in kraljestvo se je spustilo v vojno s svojimi sosedami. Uspeli so zavzeti večino Sredozemlja, preden jih je mala, a pogumna vojaška moč prednikov Atencev vrgla nazaj v morje. A še preden bi lahko Atlantida poslala dodatne okrepitve, je kraljestvo v enem peklenskem dnevu in eni noči potonilo v morje. Platon v zadnjem, nedokončanem odstavku Kritiasa piše, da se je Zevs, kralj bogov, ko je opazil kako pokvarjeni so postali prebivalci nekdaj veličastnega otoka, odločil, da jih bo kaznoval. Zbral je torej preostale bogove in jih nagovoril. Kako, ve le Platon, kajti stavek ni bil nikdar dokončan. Skozi stoletja se je tem osnovnim zapisom pridružilo še ničkoliko drugih, denimo zgodbica o visoki tehnologiji Atlantide, ki naj bi temeljila na kristalih, pa o vojni med otokom in drugo veliko silo, Lemurijo (ki je, mimogrede, le teoretična predpostavka iz 19. stoletja, s katero so biologi hoteli razložiti, kako se je življenje lahko naselilo na oddaljene otoke Pacifika. Leta 1926 je idejo ponovno obudil kot deželo Mu, ki naj bi bila neposredna nasprotnica Atlantide. V našem času je ideja o Lemuriji postala močno zastarela in odvečna, saj obstajajo mnogo boljše in natančnejše teorije), pa seveda o jedrski vojni v daljni preteklosti in celo o vesoljskih spopadih. A za resno razpravo pustimo te zgodbice raje ob strani in se osredotočimo le na osnovna besedila. Prvo vprašanje, ki se nam postavi je seveda, ali si ni Platon celotne zgodbice preprosto izmislil. Vsekakor bi bilo to razumljivo, navsezadnje je potreboval okvir, v katerem bi lahko razvil svoj koncept idealne države. A vsak, ki je prebral Timaiosa in Državo, mu bo jasno, da potrebe po tem enostavno ni bilo. Platon je namreč za svojo osnovo vzel (z njegovega vidika) stare Atence in ne prebivalcev Atlantide. V Državi in tudi Timaiosu večkrat imenuje denimo »naše namišljene Čuvarje«, medtem ko najmanj štirikrat pove, da je zgodba o Atlantidi resnična. Tudi njegova trditev, da je zgodbo slišal od Solona, ta pa od duhovnikov v Egiptu, ima trdne temelje, saj je Solon, medtem ko je bil izgnan iz Aten, več let preživel v slavnem afriškem kraljestvu in po zapisih celo v mestu Sais, kjer naj bi izvedel za zgodbo. Še nekaj je prikritih dokazov, ki kažejo na to, da bi zgodba znala biti resnična. Tako v Timaiosu kot v Kritiasu je svet opisan kot okrogel, kar tedaj ni bila ravno pogosta teorija. Še posebej pa preseneča dejstvo, da je prvič v znani literaturi natančno in brez napak opisan postopek erozije. Ko Platon namreč govori o starih Atenah, pove kar precej o tem, kako je kraj izgledal prej in zakaj Atene v njegovem času izgledajo drugače. Podrobno je opisano, kako sta voda in veter odnašala rodovitno prst in lomila skale. Poleg tega je Atlantida opisana izjemno natančno, vključno s podrobnostmi o velikosti templjev in kipov v njih, sestavi obzidij, parkov, itd. Čemu taka natančnost pri opisu Atlantide, če pa je za svojo idejo potreboval le Atene? Razlogi, da Platonu ne bi verjeli, torej odpadejo.
Kreta in Thera Danes splošno sprejeta uradna razlaga Platonovega besedila se glasi: Atlantida je minojska Kreta, prestolnica pa je bil otok Thera (današnji Santorini). Ta razlaga pa ima kar nekaj trhlih temeljev. Najprej je tu trditev, da se je Atlantida nahajala zunaj Heraklejevih (ali Herkulovih, odvisno od prevoda) stebrov. S tem imenom so Grki označevali tisto, čemur mi danes pravimo Giblartarska vrata. Atlantida bi se torej morala nahajati zunaj Sredozemlja in ne sredi njega. Zato uradni razlagalci trdijo, da je Platon mislil na neka druga Heraklejeva stebra, ki se nahajata južno od Aten. Pa ni potem Atlantida nekoliko prevelika, da bi jo stlačili v Sredozemlje? Navsezadnje je v Timaiosu zapisano, da je večja kot Libija in Azija skupaj? Hja, težava je v tem, da bi se Platon prav lahko zmotil in namesto méson, kar v grščini pomeni med (Libijo in Azijo), napisal meison, kar pomeni večji (od Libije in Azije). A še vedno so tu števila, ki opisujejo mesto in rodovitno planjavo – tudi območje velikosti Kube je namreč še vedno precej preveliko za Sredozemlje. Zato se uradna razlaga glasi – Solon je števila prebral narobe in bi moral vse tisočice zmanjšati za eno ničlo. 3000 x 1000 stadijev tako postane 300 x 100 stadijev, 1200 vojaških ladij je le še 120 ladij. Tu pa se uradna razlaga dokončno zlomi – Solon namreč števil ni prebral, ampak jih je slišal od egipčanskega duhovnika. Ne morejo torej biti napačna – ali pač? 300 x 100 stadijev namreč znese približno velikost Krete, na kateri so že odkrili ostanke razvite civilizacije. Minojci, kakor so jih poimenovali, so prakticirali zanimivo kulturo čaščenja bika, pri katerem so mladi fantje poskušali podivjanega bika zgrabiti za roge in ga jezditi. Taka praksa razlagalce spominja na kulturo kraljevega lova na bike, kakor ga opisuje Platon. Vse skupaj je začinila ugotovitev, da je leta 1525 pr. n. št. vulkanski otok Thera eksplodiral okrog štirikrat močneje kot Krakatau v 19. stol. Velikanski valovi, ki so nastali ob tej eksploziji, so uničili večino severnih mest na Kreti, vulkanski prah pa je uničil večino pridelka in minojska civilizacija je zaradi tega zamrla. Ta razlaga pa se žal ne sklada z novejšimi ugotovitvami – Minojske civilizacije namreč ni neposredno uničila ta katastrofa, saj je živela še naslednjih 50 let (v primeru največjega mesta Knossosa celo 100 let). Ne le to, celo na uničeni Theri so še bili preživeli, ki so vztrajali nadaljnjih 50 let. Še huje je to, da ne Kreta ne ostanki There takrat niso potonili, kakor denimo tri tisočletja kasneje mesto Port Royal na Jamajki, temveč jih lahko obiščemo še danes. Najnovejše ugotovitve vulkanologov tudi dokazujejo, da udarni valovi sploh niso bili tako hudi in da je večino škode na Kreti povzročil vulkanski pepel. Poleg tega pa obstaja dokaz, ki bi ga uradni raziskovalci najraje izbrisali in dokazuje pravilnost Solonovih/Platonovih števil – ko je govora o tem, kdaj se je vojna med Atenami in Atlantido dogajala, egipčanski duhovnik poda starost Aten kot 1000 let starejših od civilizacije v delti Nila, kjer je stal egipčanski tempelj. Če bi se Platon ali Solon zmotila, bi bila torej egipčanska civilizacija nastala šele okrog leta 1500 pr. n. št., kar je jasno bedarija, ki si je egipčanski duhovnik v enem največjih središč egipčanskega znanja ne bi niti mogel niti hotel privoščiti. Kot smo videli, teorija o Kreti in Theri kot izgubljeni Atlantidi temelji le na enem vulkanskem izbruhu in na kulturi Bika, hkrati pa spreminja celo serijo dokaj verodostojnih podatkov v Platonovih zapisih, kar ji jemlje kredibilnost. Pa poglejmo še druge teorije.
Pogosto slišimo, da je Atlantida bila otok pred Giblartarjem, ki je potonil v morje, zanjo pa so ostali Azori kot vrhovi najvišjih gora. Dokaz za to teorijo je po mnenju raziskovalcev migracija jegulj, ki se redno selijo iz vzhodnega Atlantika v Sargaško morje (ob ameriški obali) in nazaj. Ta pot naj bi bila za jegulje mnogo prenaporna in predolga, opravljale pa naj bi jo zaradi genskega zapisa, v katerem je še vedno prisoten že davno potonuli otok. Uničenje Atlantide je po tej razlagi sprostilo atlantski tok, ki je ogrel Evropo in tako končal ledeno dobo.
Atlantski tok, če mu na pot postavimo masiven otok Teorija je sicer izjemno privlačna, saj bi otok tako dobil pravo pozicijo in celo klimo (zaradi atlantskega toka), a žal ne zdrži nekaterih dokazov. Geologi so namreč dokazali, da na območju Atlantika ne le v zadnjih tisočletjih, temveč celo v zadnjih milijonih let ni bilo večjih geoloških sprememb, ki bi bile potrebne, da bi izginil otok velikosti Kube. Z računalniško simulacijo so tudi dokazali, da se zahodno, vzhodno in severno kopno (Severna Amerika, Evropa in Grenlandija ter otoki) lepo skladajo med seboj in kak tako velik kos ne manjka. Za popoln potop teorije pa poskrbi dejstvo, da so Azori podvodnega vulkanskega nastanka in so zrasli iz vode, ne pa potonili vanjo. S satelitskimi slikami so hkrati dokazali, da je podobno z drugimi predeli Atlantika, vključno z Bermudskim trikotnikom in policami vzdolž Atlantskega hrbta (podvodno gorovje sredi Atlantika). Tudi Evropo je očitno ves čas zadnje ledene dobe oblival atlantski tok, saj na zahodu ni bila z ledom prekrita niti južna Anglija, medtem ko je v srednji Evropi led segal skoraj do nas.
Naslednja teorija, ki se pojavlja predvsem v zadnjem času, je postavila Atlantido na Antarktiko. Njen konec naj bi bil v tem primeru »potop« pod nekaj kilometrov ledu pred približno 6.000 leti. Dokazov za to tezo so teoretiki našli kar nekaj, zato pojdimo lepo po vrsti. Je mar Antarktika dom nekdaj najmogočnejše civilizacije na svetu? Geološko je že bilo dokazano, da je v zadnjem milijonu let bilo na Antarktiki kar nekaj toplih obdobij, zadnje med leti 25.000 in 6.000 pr. n. št.. Razlog za to ni znan, najbolj razširjena teorija pa ima opraviti s premikom zemeljske osi (tudi taki premiki so že dokazani, razlog pa naj bi, podobno kot pri zamenjavi magnetnih polov, bila nestabilnost v Zemljinem jedru). Obstaja tudi zemljevid iz 15. stoletja, predvidoma narejen po starejšem egipčanskem originalu, ki prikazuje Antarktiko brez ledu – kar smo v današnji civilizaciji uspeli odkriti šele s satelitskimi slikami v 20. stoletju. Ta izjemno natančen zemljevid naj bi dokazoval, da so že stari Egipčani vedeli za južno celino in jo celo kartirali, ali pa karto dobili od nekoga drugega. Glede na to, da so bile egipčanske kolonije najdene celo v današnjem Zimbabwu, to dejstvo niti ne bi smelo presenečati, preseneča pa seveda, da zemljevid prikazuje zemeljske in ne ledene obale.
Kot zadnji dokaz teoretiki navajajo Platona: Antarktika je dejansko večja od Libije in Azije skupaj (pri tem velikokrat izkoriščajo dejstvo, da ni znano, kako obširno naj bi bilo »severno« gorovje Atlantide, torej velikost Antarktike ni ovira, če bi gorovje predstavljalo veliko večino otoka), tudi se nahaja zunaj Heraklejevih stebrov in med vzhodno in zahodno celino (i.e. Afriko in Ameriko). Kot po naključju se večina manjših otokov nahaja ravno na območju južno od Ameriške celine (danes t.i. Antarktični polotok in otok Sv. Jurija), tako da bi do zahodne celine dejansko prišli preko drugih otokov. A žal ima tudi ta teorija nekaj pomanjkljivosti. Najprej se ne skladajo letnice – Atlantida bi morala biti uničena okoli 9000 let pred Platonom, ledu pa na Antarktiki ni bilo še nadaljnja tri tisočletja. Vsaka morska civilizacija, ki bi v tem času obiskala južno celino, ne glede na to, kje bi se v resnici nahajala, bi lahko narisala natančen zemljevid njenih obal. Težava je le v tem, da današnja znanost zanika možnost obstoja take morske sile tako daleč v preteklosti. Ker na Antarktiki doslej še niso našli nikakršnih ruševin, razlog za to je seveda debel plašč ledu, te teorije zaenkrat ne moremo dokončno ne ovreči ne potrditi. Kot zanimivost: na vseh zemljevidih, ki sem si jih ogledal, tudi na omenjenem zemljevidu iz 15. stoletja, je Antarktika označena kot Terra Australis (Južna celina). Prav možno je, da je starodavno znanje o Antarktiki bil povod za Cookovo odkritje Avstralije konec 18. stoletja. Vse gornje teorije predvidevajo, da je Atlantida bila otok kot celota. Pa je temu res bilo tako? Natančna analiza Platonovega Kritiasa namreč kaže, da je Platon, ko je omenjal otok, dejansko mislil le na tempelj in mesto okoli njega, medtem ko bi preostanek Atlantide lahko bil del večje celine. Tartessos Že v Antiki se je kot možna lokacija Atlantide pojavljalo mesto Tartessos v Španiji (blizu kasnejšega Gadesa, današnjega Cadiza). Mesto najdemo le nekaj deset kilometrov zahodno od Giblartarja, ravno dovolj, da ga ne moremo šteti za Mediteransko in je nekdaj stalo na otoku, ki se je v zadnjih 2000 letih povezal s celino. Tartessos je bil v predkartažanskih časih izjemno bogato in močno mesto, nekakšen biser zahoda, verjetno eno najbogatejših mest tedanjega časa. Nahajalo se je približno 10 kilometrov od obale, s katero ga je povezovala reka Baetis. Ta približno 200 metrov široka reka je hkrati nenavadno tvorila tri rokave, ki so oblivali Tartessos v obliki treh prstanov. Baetis hkrati teče z gora na severu in obliva ravnino, veliko skoraj 3000 x 2000 stadijev, kar se dokaj natančno sklada s Platonovimi trditvami. Gorovje Sierra Morena severno od Baetisove ravnice je nenavadno visoko in bi južno območje zlahka varovalo pred hladnimi severnimi vetrovi. Rimski kartograf Strabo nadalje opisuje, kako so prebivalci tega mesta pisali svoje najpomembnejše zakone na kovinske plošče, od katerih naj bi najstarejše bile stare preko 6000 let (z vidika Rimljanov). Še več, celo vojaška organizacija mesta je bila skoraj identična temu, kar opisuje Platon. Kot zadnji in hkrati najpomembnejši dokaz pa zagovorniki teorije Tartessosa podajajo orichalcum – to kovino omenja Platon kot glavno bogastvo Atlantide, ki je bila v tistih časih dražja od vsega razen zlata in naj bi imela značilen rdečkast lesk. Glavno trgovsko blago Tartessosa je namreč predstavljala naravna bronasta zlitina, zaradi katerega je mesto sploh zaslovelo. Kot po naključju je bron navadno rdečkaste barve. Se je megalitska civilizacija širila na sever iz bogatega Tartessosa? Lahko bi rekli, da se Tartessos odlično sklada s Platonovim besedilom, a ima eno majhno napako: mesto ni namreč nikdar potonilo v vodo. Približno leta 500 pred n. št. so ga namreč uničili Kartažani. Zagovorniki te teorije zato pravijo, da je poton Atlantide zgolj poetični način predstavitve mističnega izginotja nekdaj mogočnega mesta. Kako pa je z letnicami? Atlantida naj bi bila namreč uničena 9.000 let pred Platonom. Teoretiki predvidevajo, da se je Solon ali egipčanski duhovnik pri preračunavanju letnice enostavno zmotil. Zadnja teorija, ki se je bom danes lotil, je bila objavljena pred le nekaj leti v Rusiji. 10.000 let pred Platonom je še vedno Zemlji vladala zadnja ledena doba in gladine morja so bile bistveno niže kot danes (približno 200 m). S pomočjo natančnih satelitskih slik so ruski raziskovalci narisali zemljevide Atlantika v takih razmerah. Predvsem jih je zanimalo, ali na kateri od obstoječih možnih lokacij Atlantide v takih razmerah nastane večje suho področje, kjer bi se lahko nahajal otok. Ugotovili so, da niti Azori, niti Bahami, Bermudski trikotnik ali srednjeameriški otoki niso pridobili veliko kopnega. Največja kopenska področja so bila okrog Floride (ta je segala globoko v mehiški zaliv), med Severno Ameriko in Grenlandijo se je pojavilo nekaj novih otokov, kopna pa je bila tudi skoraj celotna Britanska plošča. Severni del le-te je takrat prekrival led, kot po naključju pa je južni del ravno pravšnje velikosti za Platonovo ravnico. Še nenavadneje je, da je ravnica skoraj popolnoma ploščata, le na skrajnem jugu se iz nje vzpenja precej velik hrib. Z računalniškimi simulacijami je Rusom uspelo pokazati, da je ravnica morala v času ledene dobe imeti podobno vreme kot današnja Francija, saj jo je z juga ves čas oblival topel atlantski tok, medtem ko jo je na severu pred mrzlim arktičnim vetrom ščitilo gorovje, ki mu danes pravimo Britansko otočje. Zanimivo je tudi, da lahko od tod enostavno mimo britanskih otokov pridemo do Islandije, nato pa preko Grenlandije in severnoameriških otokov do Severne Amerike – če je to zahodna celina, ki jo omenja Platon. Če bi Atlantida resnično bila ta ravnica, bi njen konec sovpadal s koncem ledene dobe, ko bi se morje dvignilo in jo zalilo. A kako razložiti Platonovo trditev, da je prišlo do konca v le enem dnevu in eni noči? Navsezadnje se take ogromne količine ledu ne stalijo v le nekaj urah, temveč proces traja več let ali celo desetletij. Zagovorniki te teorije trdijo, da je prebivalce Atlantide presunila hitrost naraščanja morja in so to v zapisih izrazili z le dnevom in nočjo. Obstaja pa še ena možna razlaga: Zadnja ledena doba se je končala nenavadno hitro in precej bolj dramatično kot prejšnje. Eden od vodilnih geoarheologov za to teorijo zato predvideva še en dejavnik – v Atlantski ocean naj bi padel meteor, ki je sprožil titanske valove. Ti so nato zalili ravnico in uničili glavno mesto, hkrati (ali pa morebiti že pred tem) pa je prišlo do segrevanja ozračja, kar je povzročilo konec ledene dobe. Po prvotnem katastrofalnem uničenju, ki bi pokopalo večino prebivalcev Atlantide, bi nato dvig morske gladine potopil dokaze. Četudi se meteor morda sliši nekoliko dramatično, pa bi za tako uničenje bil lahko kriv že hud potres ali izbruh vulkana. Platon denimo skupaj s potopom omenja silovite potrese in titanske valove, kar bi to teorijo lahko potrjevalo. Ker gre za dokaj nove ugotovitve, še ni bilo odprave v območje med zahodnoevropsko kotlino in britanskim otočjem, a v prihodnjih letih se gotovo lahko nadejamo tudi tega. Zaenkrat je žal ne moremo ne potrditi in ne ovreči.
Resnica ali mit? Vse odkar je Platon zapisal zgodbo o izgubljenem mestu, ga ljudje iščejo povsod po svetu. Kjerkoli so pod vodo najdene ruševine, pa naj bo to v Sredozemlju, na Jukatanu ali pri Okinavi, se takoj pojavi mit o Atlantidi in nove teorije. O njej je bilo napisanih že več kot 25.000 knjig in nove nastajajo vsako leto. Celo vedeževalci, teoretiki zarot in ufologi se venomer znova ukvarjajo s potopljenim mestom. Mar ga bomo kdaj našli? Edina priča, ki jo imamo o Atlantidi, je Platon, ki naj bi zgodbo slišal od dedka, ta od Solona, ta pa od egipčanskega duhovnika v templju Neith v Saisu. Medtem je padla tako grška kot egipčanska civilizacija, Sais so uničili Rimljani, večina ostalega egipčanskega znanja je zgorelo v aleksandrijski knjižnici, kar je ostalo, pa so uničili Arabci. Zapise Aztekov in Inkov, ki bi nam morebiti tudi lahko pomagali, so žal španski konkvistadorji po naročilu cerkvenih dostojanstvenikov uporabili za izdelavo kresa. Kako je torej z mitom? Ne vem in vam svojega mišljenja niti ne mislim vsiljevati. Namen tega vedeža je predstaviti najpogostejše teorije in dokaze. Vsaka od njih ima svoje prednosti in slabosti, v kaj boste verjeli sami, pa prepuščam vaši izbiri. Navsezadnje je Atlantida ravno to – vera v boljše čase, v raj, ki je bil in ki se morebiti lahko nekdaj vrne. Morda pa je niti nočemo najti, ker sedaj podžiga človeško domišljijo, ki bi bila potem postavljena na realna tla. Viri:
Plato: Kritias, Timaios (dva angleška prevoda in original) http://www.activemind.com/Mysterious/Topics/Atlantis/ http://paranormal.about.com/cs/atlantis/
_____________________________________ Objavljeno: november 2009 Viri: http://www.joker.si/mn3njalnik/index.php?showtopic=6837 |
|
Skica Atlantide, kakor jo opisuje Platon |
|
Santorini - je ta priljubljena turistična točka zadnji ostanek nekdaj veličastnega mestnega otoka? |
|
Karta Santorinija - otok Thero je silovit vulkanski izbruh raztrgal na današnje kose leta 1525 pr.n.št. Osrednje žrelo se je v 19. stol. spet dvignilo iz vode |
|
Platon |
|
Atlantida sredi Atlantika? |
|
Je mar Antarktika dom nekdaj najmogočnejše civilizacije na svetu? |
