NLP članki & teorije // NLP fenomen v Sloveniji

Bermudski trikotnik: Mary Celeste & Flight 19

Polje z besedilom:    justa.4t.com                                                                                                                                                                                                                               mail: justa.4t@gmail.com

Mary Celeste je 5. novembra 1872 zapustila pristanišče v New Yorku s tovorom industrijskega alkohola. Na krovu so bili kpitan Benjamin Spooner Briggs, njegova žena in dveletna hčerka ter osem članov posadke. 5. decembra 1872 je britanska dvojambornica Dei Gratia našla Mary Celeste, kako zapuščena brezciljno pluje po Atlantskem oceanu in so jo poklicali. Ker ni bilo nikakršnega odgovora, so možje odšli nanjo in jo kasneje prevzeli kot plen. Posadka, ki je šla na krov, je našla jadra razvita, tovor alkoholnih pijač je bil pravilno naložen in nedotaknjen. Na krovu je bilo dovolj hrane in pijače, toda deset ljudi, ki so bili na ladji, je izginilo neznano kam. Denar, pipe, osebne stvari in celo ladijski dnevnik, so bili še vedno na ladji. Edina stvar, ki je manjkala, je bil sikstant. Največja kabina je bila obložena z deskami, kakor da bi se kdo v njej zabarikadiral proti neznanim napadalcem.

Skrivnostno zgodbo so vedno znova pripovedovali in jo lepšali, bila je predmet številnih preiskav in sodnih obravnav, toda uganka Mary Celeste je ostala nerešena. Izognitev posadke so pojasnevali s piratstvom ali uporom, pri katerem je posadka ubila kapitana in zbežala. Nastale so teorije o tem, da se je posadka bala močne eksplozije, da je izbruhnila nalezljiva bolezen ali pa, da je posadko nekdo odpeljal. Zavarovalna družba Lloyd, ki je plačala zavarovalno premijo, se je nagibala k teoriji, da je nenaden požar v tovoru alkohola povzročil med posadko poniko, zaradi katere je zapustila ladjo. Alkohol ima lastnost, da se nenadoma vname, začne goreti z modrim plamenim in nato spet ugasne. Posadka se iz rešilnih čolnov ni mogla več vrniti na ladjo, ko je minil kratkotrajni požar. Ampak vseeno mislim, da posadka zaradi majhnega požara ne bi kar zapustila ladje sredi oceana in se odpeljala z enim čolnom. Manjkal je samo en čoln, ki je bil registrran največ za 6 ljudi. Nemogoče bi se nanj spravilo enajst ljudi (mogoče 11 dojenčkov).

Slika zgoraj: Kapitan ladje Mary Celeste Benjamin Spooner Briggs

Slika zgoraj desno: Maketa Mary Celeste. Tukaj si lahko pogledate razporeditev sob in drugih izdelkov na ladji.

Slika zgoraj: Slika ladje Mary Celeste

Slika desno: Tako je izgledala ladja Mary Celeste

Slika levo: Prikaz, kako je Britanska dvojambornica Dei Gratia opazila ladjo Mary Celeste

Slika zgoraj: Žena in hčerka kapitana Briggsa

Slika spodaj: Z rdečim križcem je označeno mesto kjer je Die Gratia našla zapuščeno Mary Celeste

Zgodba o poletu Flight 19

Kaj se je torej zgodilo z letali poleta Flight 19? In kako gre neuradna zgodba o poletu Flight 19, ki jo lahko najdete tudi v večini knjig o Bermudskem trikotniku.

Polet Flight 19 je zapustil oporišče v Fort Lauderdalu popoldne 5. decembra 1945. Pri poletu je sodelovalo pet častnikov pilotov in devet navadnih vojakov. V vsakem letalu sta bila po dva člana posadke, toda tega dne je manjkal eden, ki zaradi nekakšne notranje slutnje, ni želel sodelovati pri poletu-urjenju. Polet Flight 19 je sestavljalo pet torpednih bombnikov ameriške mornarice tipa TBM avanger. Ob vzletu je imelo vsako izmed njih dovolj goriva za 1600 kilometrov. Letala so se pričela dvigati ob dveh popoldne. Vodja poleta je bil poročnik Charles Taylor, ki je za sabo imel že 2500 ur letenja. Prvi napad na ladjo-tarčo, so izvedli severno od Biminija pri Chicken Shoals. Po uspešno upravljenem manevru, so letala polet nadaljevala proti vzhodu. Nenadoma je telegrafist v kontrolnem stolpu mornariške letalske baze v Fort Lauderdalu, ki je pričakoval obvestilo o približnem času vrnitve, sprejel naslednje sporočilo od vodje poleta:
Vodja poleta: Kličem kotrolni stolp. To je nujen poziv. Zdi se mi, da smo izgubili smer. Ne vidimo kopnega...Ponavljam...Ne vidimo kopnega.

Stolp: Kakšen je vaš položaj?

Vodja poleta: Nismo prepričani o svojem položaju. Ne moremo zanesljivo ugotoviti, kje smo...Zdi se, da smo izgubljeni...
Stolp: Domenevam, da letite naravnost proti zahodu.

Vodja poleta: Ne vemo, kje je zahod. Vse je narobe. Nenavadno...Ne moremo zanesljivo ugotoviti nikakršne smeri-celo morje ni takšno, kot bi moralo biti...

Ko se je razširila novica o težavah poleta Flight 19, so se v oporišču pojavile vse mogoče domneve o sovražnem napadu ali celo napadu kakšnega novega sovražnika. V pomoč so poslali več reševalnih letal, med njimi je bil tudi hidroplan Martin Mariner (ki, je tudi izginilo med reševalno akcijo v Bermudskem trikotniku) s trinajstimi šlani posadke iz mornariškega letališča Banana river. 

Ob 16. uri je poročnik Taylor nenadoma izročil poveljstvo drugemu pilotu kapetanu Stiverju. Kontrolni stolp je, kljub močnim motnjam uspel ujeti sporočilo, ki ga je poslal vznemirjen in nerazločen glas: "Ne vemo natančno kje smo...Verjetno smo 2225 milj severozahodno od oporišča... Najbrž smo že preleteli Florido in smo zdaj v Mehiškem zalivu..." V upanju, da bi se vrnili na Florido, so se najverjetneje obrnili za 180°, kar pa je pomenilo, da so zavili v napačno smer, proti odprtemu morju. Nekateri pravijo, da so bile zadnje besede, ki so jih slišali od udeležencev poleta Flight 19: "Videti je, kot da bi bili..." Druge priče se spominjajo več: "...Prihajamo v belo vodo... Popolnoma smo se izgubili..." V tem času je kontrolni stolp prejel sporočilo poročnika Coma, enega izmed častnikov z Martin Marinerja, izvidniškega letala, ki so ga poslali iskat izgubljene bombnike. Come je povedal, da je na višini 1950 metrov nastal močan veter. To pa je bilo tudi zadnje sporočilo, ki so ga dobili od tega letala. Tako so sedaj pogrešali že šest in ne pet letal.

Kontrolni stolp ni nikoli več ujel kakršnegakoli sporočila poleta Flight 19 ali od hidroplana Martin Mariner. Malo po 19. uri naj bi mornariško letališče Opa-Locka pri Miamiju ujelo zelo slabotno sporočilo, ki je bilo sestavljeno iz črk: "...FT...FT..." To je bil del klicnega znaka te skupine, ker je imelo inštruktorjevo letalo oznako FT-28. Če bi bilo to res sporočilo pogrešanih, potem bi moralo biti poslano dve uri potem, ko je letalom zmanjkalo goriva.

Ta dan, so iskanje iz zraka ustavili zaradi teme, ladje obalne straže pa so z iskanjem nadaljevale vso noč. Naslednji dan se je pričela ena izmed največjih akcij iskanja v zgodovini. Sodelovalo je 240 letal, 67 letal z letalonosilke Solomon, štirje rušilci, več podmornic, osemnajst ladij obalne straže, izvidniški in reševalni skuterji, na stotine zasebnih letal, jaht in čolnov. Iskalni akciji so se pridružila tudi letala iz mornariškega letališča Banana River, enote britanske mornarice in letalstva na Bahamskih otokih. Na dan so opravili povprečno 167 poletov, preiskali so 1000.000 kvadratnih kilometrov kopnega in morja. Iskalna akcija je zajela Atlantik, Karibsko morje, Mehiški zaliv, Florido in sosednje otoke. Za iskalno akcijo so porabili vsega skupaj 4100 ur. Kljub tej obsežni akciji niso našli popolnoma ničesar-našli niso niti najmanjšega delca letal, rešilnega pasa ali trupla-popolnoma ničesar.

Mornariška preiskovalna komisija, ki je preiskovala nesrečo poleta Flight 19, ni mogla postaviti niti delno sprejemljive domneve o tem, kaj se je zgodilo. Eden izmed članov komisije je celo izjavil: "Pojma nimamo, kaj se dogaja tam zunaj. Popolno izognitje vojaških bombnikov, je nekaj najbolj nenavadnega in skrivnostnega, kar je kdaj raziskovala mornarica."

Pet nesrečnih bombnikov TBM"Avenger", ki je sestavljalo misijo Flight 19. Vsi ti bombniki so izginili v neznano, s posadko vred.

Dve sliki hidroplana Martin Mariner, ki je sodeloval pri reševalni akciji poleta Flight 19 in tudi ta izginil v neznano s 13. člani posadke.